Prvi dnevni doma

[17.06.2006]

Sara je od četrtka, zdaj že tretji dan, doma. Kar ne moremo se je nagledati, tega čudovitega bitjeca. Njene glavne dejavnosti so hranjenje, spanje, kakanje in lulanje. Počasi odpira očke in išče izvore svetlobe po stanovanju. Mogoče je še rahlo rumenkasta, a patronažna sestra pravi, da naj ne skrbimo. Le sončku jo naj občasno izpostavimo, da njeno telo začne proizvajati večjo količino D vitamina. Sedaj se še vsi privajamo. Nimamo občutka ali stvari, ki jih naredimo, naredimo prav; ali ji je udobno v kupu plenic, ali ji je morda pretoplo, ali pa hladno. Z dnem, ko se je Sara rodila, so se tudi začeli topli dnevi. Temperature so danes dosegle 31°C, medtem, ko je prejšnji teden bilo še tako hladno, da bi morali stanovanje dogrevati. Danes že ves dan zračimo, trenutno pa po vročem dnevu grmi, bliska in lije. Prav grdo nebo je bilo, a so letala škropila proti toči. Toča je sicer padala, ampak le majhna zrna.
Sara je postala naš vsakdan, najpomembnejši del mojega življenja. In še vedno težko dojamem, da je dete v posteljici v katero zrem vsakič, ko je v njej, moja hčerka. Otrok, za katerega sem vedno verjel, da bo imel dobrega očeta in mater, da bo neizmerno ljubljen, da ne bo več minil dan v mojem življenju, ko ne bi mislil nanj. Moja Sara. Naj bo življenje prijazno s teboj, pogumno premaguj izzive.

S temi besedami želim zaključiti ta blog, saj sem postal oče, čeprav še čisto zelen in neizkušen. Verjamem in se bom potrudil, da bom zgleden oče, predvsem pa takšen, da me bo Sara imela rada in ji bom zmeraj na voljo. Prav tako tudi njeno mamo, ki je ustvarila čudež, čeprav se ga morda tudi sama še ne zaveda.

Sarino rojstvo

[14.06.2006]

V ponedeljek ob 7. uri zjutraj me je Urška poklicala medtem, ko je prestajala popadke - ti so si sledili na le minuto ali dve in takoj ob mojem prihodu ob 7.25 v porodno sobo me je opozorila, da naj se je ne vstrašim med popadkom, saj izredno boli. V porodno sobo jo je babica odpeljala okoli malo po polnoči zjutraj. Že pred tem so bile bolečine tako močne, da je prosila za anlgetik, ki ga je morala izprositi z odločnostjo in trmo, da ga je dobila. Babica, ki jo je odpeljala v porodno sobo je bila po njenih besedah zelo prijazna in ji je pomagala se vnovnič motivirati za prestajanje popadkov. Pri pregledu v porodni sobi je bilo ugotovljeno, da se je maternično ustje pričelo odpirati. Proti jutru ji je babica med masažo ustja "nenalašč" predrla plodove ovoje in voda je odtekla. To je še dodatno pospešilo odpiranje in ojačalo popadke. Ko sem prišel, je dobila tudi infuzijo oksitocina (umetne popadke). Skoraj obupana me je prosila, da takoj pokličem anastezista, s katerim je bila že vnaprej dogovorjena za epiduralno analgezijo. Šele malo pred pol deveto uro je prišla anastezistka z asistentko. Tako babica Erika, kot obe anastezistki so pokazale izredno zavzetost, sočutje in razumevanje. Po vstavitvi katetra v epiduralni prostor, kar zaradi lokalne omrtvitve Urške ni bolelo, je anastezista Urško prosila, da oceni bolečino z oceno od 1-10. Urška je bolečino ocenila z 10. Po desetih minutah je bolečina izginila. Urška jo je ocenila z 1 in takrat sva se začela pogovarjati. Skoraj tako kot je izginila bolečina popadkov, so se pričeli "tiščavniki". Ti so se stopnjevali in dodatno, še intenzivneje pospeševali porod. Po več uro in pol dolgem "tiščanju" se je 12.06.2006 ob 10.39 uri s pomočjo epiziotomije ob skrbni, profesionalni in izredno čutni pomoči rodila Sara.

Takoj, ko se je porodila je pričela jokati, brez pomoči. Babica Erika jo je oskrbela, stehtala in izmerila. 48,5 cm, 2910 g. Dobila je oceno 9 po Apgar-jevi lestvici. Le dlani in stopala so bila rahlo modrikasta in koža na njih se je lupila. Babica je na to posebej opozorila, saj bi takšno luščenje lahko bilo posledica kakšne okužbe plodovnice med nosečnostjo. Po pregledu pri pediatrinji, se nama je Sara ponovno pridružila v porodni sobi, kjer smo ostali do 13.45, ko smo se preselili na oddelek. Saro so odpeljali na 2. pregled k pediatrinji. V sobo so jo pripeljali čez dobro uro. Skupaj smo se žulili še do 17. ure, ko sem se počasi poslovil.
Urška odlično okreva, je dobro razpoložena in izredno vesela, da je porod za njo in lahko začne posvečati največ skrbi Sari. Sara je takoj ugotovila, kako se pride do hrane in je začela že pri prvem poizkusu pridno sesati. S tem sedaj na začetku (še) ni težav, a naval mleka šele prihaja.
Sarine rokice in nogice izgledajo veliko bolje, koža se lepo obnavlja in skoraj ni več opaziti, da se je lupila. Tudi glavica je že dobila pravilnejšo obliko.
Iskreno se gre zahvaliti celotni ekipi, ki je sodelovala pri porodu, še posebej babici Eriki, ki je poskrbela, da je Urška v času, ko ji je bilo najhuje, imela dovolj tolažbe, volje in strokovne pomoči, da je stvar uspešno pripeljala do konca. Tudi asistentka anastezistke je v zadnjih trenutkih rojevanja podpirala Urško s svojimi rokami, ji božala obraz in jo vztrajno motivirala k pritiskanju. Težko je opisati ali celo izkazati na kakršenkoli način dovolj hvaležnosti za ta dejanja.
Čestitke Urški in najini hčeri Sari za uspešen najpomembnejši prvi korak na novo pot, kjer ne bo manjkalo novih izzivov in pasti, ki nam jih pripravlja življenje! Skupaj jih bomo premagovali!

Od 22:45 včeraj v porodnišnici

[11.06.2006]

Urško so že v četrtek popoldan začeli prijemati občasni (lažni) popadki. Čutila jih je kot krče v trebuhu. Noč je nato bila ok. do približno 3. ure zjutraj, potem popadki na 10, 15 min. Različno. Stvar se je ponovila še iz petka na soboto. To niso bili rahli krči, ampak kar poštena bolečina, saj jo je bolečina prebudila in zaradi nje tudi zaspati ni več mogla. Včeraj so se popadki proti večeru začeli še bolj stopnjevati.. Najprej na 10 min, nato nekaj časa redno na 7 min, pa vmes že na 5 min, pa zopet 9 min.. Ampak vse tu nekje, med 5 in 10 min. Bolečina je postala še komajda znosna. To govorim po njenem opisu. Včasih je bila tako izrazita, da mi je po končani bolečini povedala, da je imela občutek, da bolečine ne bo mogla prestati do konca. To se je nadaljevalo še kakšni 2 uri. Potem sva rekla, da mogoče nima smisla čakati. V materinski šoli so nam rekli, da se popadki začnejo kot nekako "ščipanje" ali "črvičenje": "V porodnišnice greste, ko ščipanje postane bolečina in se ponavlja na približno 5 minut". In če je bila bolečina komaj še znosna, se je Urška odločila, da se vseeno raje oglasiva v porodnišnici, pa četudi "zastonj". Po pregledu so ugotovili, da je še čisto zaprta. Nič. Dali so jo na CTG, otrokov utrip je ok. Dobila je injekcijo za katero so ji rekli, da ji bo popadke omilila, če so lažni, če so pravi, pa ne bo učinka. Učinka ni bilo. Jaz sem se ob 2:30 zjutraj vrnil domov, njo so sprejeli na oddelek. Danes ima že ves dan popadke na 4-5 min, pred kakšnima dobrima dvema urama me je klicala, da ne bo vzdržala noči, če bo tako šlo naprej, saj si popadki sledijo skoraj že eden za drugim. Danes jo je babica, ki jo sicer tudi osebno poznamo in je SUPER babica, pregledala 3x. Zaprta kot čep in nič ne kaže na to, da bi se pričela odpirati. Ker je bila bolečina .. pa kaj naj sploh pišem, kakšna, saj je jaz ne morem opisovati .. recimo skoraj neznosna, ji je babica priskrbela še eno injekcijo, ki bi ji pomagala si malo odpočiti in pripraviti za nove podvige. Potem sem jo za kratek čas, kljub še vedno zastraženi porodnišnici in omejenimi obsiki, obiskal. Kakšen je učinek injekcije, v tem trenutku še ne vem, vem le, da so se popadki umirili toliko, da več niso neprestano eden za drugim, a še vedno na nekaj min. in izredno boleči. Kakšna noč je pred nami, ne vem. Nimam pojma. Kaj pomeni imeti 24 ur popadke in se ne odpirati, tudi ne vem. Vem le, da je potrebno zaupati ekipi osebja porodnišnice ter stati ob strani in vzpodbujati Urško. Njen prag bolečine je morda nizek. A o pragu bolečine zagotovo ne moreš sklepati, če v življenju nisi prestajal podobne preizkušnje. Ni odvisno od osebe (razcartanost ipd., kot radi pravijo), temveč je odvisno od telesa. Oseba s karakterjem, trdnim kot skala, ima lahko izredno nizek prag bolečine. Držim pesti, da se bodo zadeve odvile najboljše v prid Urške in najine punčke, ki vztrajno išče izhod in pogumno vstopa v novo življenje.

Polna luna

V nedeljo je polna luna. Danes je 94% polna. Vzide ob 18:48 zvečer. Vpliv polne lune na pričetek poroda je precej znan. Celo toliko je v tem resnice, da se nekatere porodnišnice dodatno okrepijo z babicami v tem času. Sile gravitacijske privlačnosti med luno iz zemljo zagotovo ni za zanemariti, saj smo ji priča vsakič, ko smo na morju in opazujemo pojav plime in oseke. Če ima luna vpliv na morja in oceane, kako ga ne bi imela vsaj malo na amniotsko tekočino znotraj maternice. O tem obstaja kar nekaj raziskav in hipotez, ki jih še bom malo raziskal, če mi bo za to ostalo kaj časa. Predvsem zanimiva je ena izmed ugotovitev, ki pravi, da je blizu dneva polne lune veliko večja verjetnost razpoka plodovih mehurjev in da v veliko takšnih primerih ob tem ni čutiti popadkov. Ženske v tem času velikokrat dobijo lažne "Braxton Hicks"-ove popadke, ki jih peljejo v porodnišnico in se od tam skoraj vedno vrnejo domov "na čakanje" - začasno olajšane ali pa razočarane.

Pravi ali lažni?

[09.06.2006]

Danes je 9. dan, od kar smo v "terminu". Do roka nam ostane še 12 dni. Zadnja dva tedna je Urška nekajkrat čutila bolj ali manj rahlo bolečino v predelu trebuha. Glede na to, kako sva o teh zadevah poučena, naj bi šlo za lažne popadke. Nikoli doslej še niso bili redni ali zelo intenzivni, tudi stopnjevali se niso.

Danes zjutraj...

Ko me je ob 6.00 zbudila budilka na telefonu, je Urška že bila budna. Rekla je, da je budna že od 3. ure zjutraj in se je že pripravila, če bi bilo potrebno iti v porodnišnico: oprala si je glavo, se stuširala, ... Ponoči so se začele bolečine, ki so bile precej neprijetne. Ni pa mogla trditi, da bi bile redne, da bi se enakomerno stopnjevale, tudi ne, da bi bolečina bila zelo diskretna, torej, da bi bolelo samo en čas, v premoru med "popadkoma" pa nič. Bolečina je stalno prisotna, samo da v času trajanja "popadka" bolj. Če so to pravi popadki, bomo pa kmalu izvedeli. Ura je namreč 7.39 zjutraj. Aha.. Tokraj je bolečina prvič takšna, da ob njej Urška ni bila ravno razpoložena in bila je nekoliko bolj občutljiva.

Danes ponoči se mi je sanjalo, da smo bili v porodnišnici in sem pestoval našo punčko. ;)

Napetost se stopnjuje

[06.06.2006]

Po nekaj tedenskem premoru se ponovno oglašam. Sedaj smo že skoraj en teden v "terminu", kar pomeni, da se naše dete lahko rodi, pa bo normalno donošen otrok. Termin se prične tri tedne pred predvidenim rokom in lahko traja do dva tedna po roku. Vendar še ne kaže, da bi kmalu rodili. :) Na Urškinem zadnjem pregledu prejšnji teden, je bilo ponovno vse v najlepšem redu. Tudi Sara je pripravljena za finale. Gospa G. ji je rekla, da je otrok pripravljen za porod. Potrebno je le še počakati, da narava pritisne na zeleni gumb. Urška se počuti odlično. Občasno jo zbode kakšen lažen popadek. Sarini gibi so redni in intenzivni. Do roka sta torej še dva tedna in temu primerno se tudi stopnjuje pričakovanje in napetost. No, pa saj ni neke hude napetosti. Vse poteka normalno in sproščeno. Urška nič ne tarna ali jamra, je enako ali še bolj aktivna kot sicer, čeprav se prej utrudi.

Včeraj sva od gospe Foto Marije po več kot enem letu le dobila nekaj tistih slikic z Jenny, ki smo jih naredili pri njej lani, ko je bilo eno leto, od kar je Jenny pri nas. Jutri bi morali dobiti še eno povečano sliko, na kateri je Jenny sama - na klavirju. Super slikica.

Kupila sva kengurujčka za nošenje otroka. Imela sva srečo in sva našla nekaj mesecev rabljenega za ugodno ceno (glede na ceno novega). Je pa natanko takšen, kot sva ga želela imeti. Babybjorn Active, z oporo za hrbtni in ledveni del.

V nedeljo sem strop v spalnici nad Sarino posteljico okrasil z sijočimi zvezdicami in s tem malo popestril monotonost belih sten. Morda še kaj naslikam na stene.

Joj. To še moram napisati. Pred-prejšnji vikend smo bili pri atiju v Vareji. Pa sva šla pogledati ribnik, kamor ati izredno rad zahaja. Kot vedno; samo da je voda in da vsake tolko v njej nekaj sčofota, pa je zanj dovolj. :) Pa sem ga vprašal, kaj živi tu, pri ribniku. Je rekel, da vsega po malem, tudi kače. KAČE?? No, sem priznal, da imam malo strahu pred kačami. Ne, da bi mi katera hotela kaj narediti, ampak sam pogled na kačo, ki ni varno zaprta v terarij, me ustraši. Potem pa jaz bacim oko v vodo in čisto pri obrežju med koreninami v vodi vidim, da nekaj plapola in ni bila korenina. Tudi kakšen utopljen deževnik ali pijavka ne. Seveda, bila je kača! Pravzaprav, kačica. Mala belouška. Atiju je uspelo jo ujeti in sem jo potem tudi sam prijel v roke. Simpatičen mali plazilec z dvema belima ušeskoma. Dolga verjetno ni bila več kot kakšnih 30 cm. Potem sem jo lepo počasi izpustil nazaj v vodo in je odplavala svojo pot. Luštkana izkušnja je bila to.