Od 22:45 včeraj v porodnišnici

[11.06.2006]

Urško so že v četrtek popoldan začeli prijemati občasni (lažni) popadki. Čutila jih je kot krče v trebuhu. Noč je nato bila ok. do približno 3. ure zjutraj, potem popadki na 10, 15 min. Različno. Stvar se je ponovila še iz petka na soboto. To niso bili rahli krči, ampak kar poštena bolečina, saj jo je bolečina prebudila in zaradi nje tudi zaspati ni več mogla. Včeraj so se popadki proti večeru začeli še bolj stopnjevati.. Najprej na 10 min, nato nekaj časa redno na 7 min, pa vmes že na 5 min, pa zopet 9 min.. Ampak vse tu nekje, med 5 in 10 min. Bolečina je postala še komajda znosna. To govorim po njenem opisu. Včasih je bila tako izrazita, da mi je po končani bolečini povedala, da je imela občutek, da bolečine ne bo mogla prestati do konca. To se je nadaljevalo še kakšni 2 uri. Potem sva rekla, da mogoče nima smisla čakati. V materinski šoli so nam rekli, da se popadki začnejo kot nekako "ščipanje" ali "črvičenje": "V porodnišnice greste, ko ščipanje postane bolečina in se ponavlja na približno 5 minut". In če je bila bolečina komaj še znosna, se je Urška odločila, da se vseeno raje oglasiva v porodnišnici, pa četudi "zastonj". Po pregledu so ugotovili, da je še čisto zaprta. Nič. Dali so jo na CTG, otrokov utrip je ok. Dobila je injekcijo za katero so ji rekli, da ji bo popadke omilila, če so lažni, če so pravi, pa ne bo učinka. Učinka ni bilo. Jaz sem se ob 2:30 zjutraj vrnil domov, njo so sprejeli na oddelek. Danes ima že ves dan popadke na 4-5 min, pred kakšnima dobrima dvema urama me je klicala, da ne bo vzdržala noči, če bo tako šlo naprej, saj si popadki sledijo skoraj že eden za drugim. Danes jo je babica, ki jo sicer tudi osebno poznamo in je SUPER babica, pregledala 3x. Zaprta kot čep in nič ne kaže na to, da bi se pričela odpirati. Ker je bila bolečina .. pa kaj naj sploh pišem, kakšna, saj je jaz ne morem opisovati .. recimo skoraj neznosna, ji je babica priskrbela še eno injekcijo, ki bi ji pomagala si malo odpočiti in pripraviti za nove podvige. Potem sem jo za kratek čas, kljub še vedno zastraženi porodnišnici in omejenimi obsiki, obiskal. Kakšen je učinek injekcije, v tem trenutku še ne vem, vem le, da so se popadki umirili toliko, da več niso neprestano eden za drugim, a še vedno na nekaj min. in izredno boleči. Kakšna noč je pred nami, ne vem. Nimam pojma. Kaj pomeni imeti 24 ur popadke in se ne odpirati, tudi ne vem. Vem le, da je potrebno zaupati ekipi osebja porodnišnice ter stati ob strani in vzpodbujati Urško. Njen prag bolečine je morda nizek. A o pragu bolečine zagotovo ne moreš sklepati, če v življenju nisi prestajal podobne preizkušnje. Ni odvisno od osebe (razcartanost ipd., kot radi pravijo), temveč je odvisno od telesa. Oseba s karakterjem, trdnim kot skala, ima lahko izredno nizek prag bolečine. Držim pesti, da se bodo zadeve odvile najboljše v prid Urške in najine punčke, ki vztrajno išče izhod in pogumno vstopa v novo življenje.