Sarino rojstvo

[14.06.2006]

V ponedeljek ob 7. uri zjutraj me je Urška poklicala medtem, ko je prestajala popadke - ti so si sledili na le minuto ali dve in takoj ob mojem prihodu ob 7.25 v porodno sobo me je opozorila, da naj se je ne vstrašim med popadkom, saj izredno boli. V porodno sobo jo je babica odpeljala okoli malo po polnoči zjutraj. Že pred tem so bile bolečine tako močne, da je prosila za anlgetik, ki ga je morala izprositi z odločnostjo in trmo, da ga je dobila. Babica, ki jo je odpeljala v porodno sobo je bila po njenih besedah zelo prijazna in ji je pomagala se vnovnič motivirati za prestajanje popadkov. Pri pregledu v porodni sobi je bilo ugotovljeno, da se je maternično ustje pričelo odpirati. Proti jutru ji je babica med masažo ustja "nenalašč" predrla plodove ovoje in voda je odtekla. To je še dodatno pospešilo odpiranje in ojačalo popadke. Ko sem prišel, je dobila tudi infuzijo oksitocina (umetne popadke). Skoraj obupana me je prosila, da takoj pokličem anastezista, s katerim je bila že vnaprej dogovorjena za epiduralno analgezijo. Šele malo pred pol deveto uro je prišla anastezistka z asistentko. Tako babica Erika, kot obe anastezistki so pokazale izredno zavzetost, sočutje in razumevanje. Po vstavitvi katetra v epiduralni prostor, kar zaradi lokalne omrtvitve Urške ni bolelo, je anastezista Urško prosila, da oceni bolečino z oceno od 1-10. Urška je bolečino ocenila z 10. Po desetih minutah je bolečina izginila. Urška jo je ocenila z 1 in takrat sva se začela pogovarjati. Skoraj tako kot je izginila bolečina popadkov, so se pričeli "tiščavniki". Ti so se stopnjevali in dodatno, še intenzivneje pospeševali porod. Po več uro in pol dolgem "tiščanju" se je 12.06.2006 ob 10.39 uri s pomočjo epiziotomije ob skrbni, profesionalni in izredno čutni pomoči rodila Sara.

Takoj, ko se je porodila je pričela jokati, brez pomoči. Babica Erika jo je oskrbela, stehtala in izmerila. 48,5 cm, 2910 g. Dobila je oceno 9 po Apgar-jevi lestvici. Le dlani in stopala so bila rahlo modrikasta in koža na njih se je lupila. Babica je na to posebej opozorila, saj bi takšno luščenje lahko bilo posledica kakšne okužbe plodovnice med nosečnostjo. Po pregledu pri pediatrinji, se nama je Sara ponovno pridružila v porodni sobi, kjer smo ostali do 13.45, ko smo se preselili na oddelek. Saro so odpeljali na 2. pregled k pediatrinji. V sobo so jo pripeljali čez dobro uro. Skupaj smo se žulili še do 17. ure, ko sem se počasi poslovil.
Urška odlično okreva, je dobro razpoložena in izredno vesela, da je porod za njo in lahko začne posvečati največ skrbi Sari. Sara je takoj ugotovila, kako se pride do hrane in je začela že pri prvem poizkusu pridno sesati. S tem sedaj na začetku (še) ni težav, a naval mleka šele prihaja.
Sarine rokice in nogice izgledajo veliko bolje, koža se lepo obnavlja in skoraj ni več opaziti, da se je lupila. Tudi glavica je že dobila pravilnejšo obliko.
Iskreno se gre zahvaliti celotni ekipi, ki je sodelovala pri porodu, še posebej babici Eriki, ki je poskrbela, da je Urška v času, ko ji je bilo najhuje, imela dovolj tolažbe, volje in strokovne pomoči, da je stvar uspešno pripeljala do konca. Tudi asistentka anastezistke je v zadnjih trenutkih rojevanja podpirala Urško s svojimi rokami, ji božala obraz in jo vztrajno motivirala k pritiskanju. Težko je opisati ali celo izkazati na kakršenkoli način dovolj hvaležnosti za ta dejanja.
Čestitke Urški in najini hčeri Sari za uspešen najpomembnejši prvi korak na novo pot, kjer ne bo manjkalo novih izzivov in pasti, ki nam jih pripravlja življenje! Skupaj jih bomo premagovali!