Nadaljujemo bloganje

No, ravno ko sem končal z bloganjem, so se oglasili nekateri moji zvesti bralci in me vzpodbudili k temu, da sem se odločil nadaljevati s pisanjem naših doživetij. Ustvaril sem nov blog na naslovu http://parenthood.wordpres.com in ga kasneje preselil pod svojo streho na naslov:

http://blog.vetrnice.si/tine

Pa prijetno branje! ;)

Prvi dnevni doma

[17.06.2006]

Sara je od četrtka, zdaj že tretji dan, doma. Kar ne moremo se je nagledati, tega čudovitega bitjeca. Njene glavne dejavnosti so hranjenje, spanje, kakanje in lulanje. Počasi odpira očke in išče izvore svetlobe po stanovanju. Mogoče je še rahlo rumenkasta, a patronažna sestra pravi, da naj ne skrbimo. Le sončku jo naj občasno izpostavimo, da njeno telo začne proizvajati večjo količino D vitamina. Sedaj se še vsi privajamo. Nimamo občutka ali stvari, ki jih naredimo, naredimo prav; ali ji je udobno v kupu plenic, ali ji je morda pretoplo, ali pa hladno. Z dnem, ko se je Sara rodila, so se tudi začeli topli dnevi. Temperature so danes dosegle 31°C, medtem, ko je prejšnji teden bilo še tako hladno, da bi morali stanovanje dogrevati. Danes že ves dan zračimo, trenutno pa po vročem dnevu grmi, bliska in lije. Prav grdo nebo je bilo, a so letala škropila proti toči. Toča je sicer padala, ampak le majhna zrna.
Sara je postala naš vsakdan, najpomembnejši del mojega življenja. In še vedno težko dojamem, da je dete v posteljici v katero zrem vsakič, ko je v njej, moja hčerka. Otrok, za katerega sem vedno verjel, da bo imel dobrega očeta in mater, da bo neizmerno ljubljen, da ne bo več minil dan v mojem življenju, ko ne bi mislil nanj. Moja Sara. Naj bo življenje prijazno s teboj, pogumno premaguj izzive.

S temi besedami želim zaključiti ta blog, saj sem postal oče, čeprav še čisto zelen in neizkušen. Verjamem in se bom potrudil, da bom zgleden oče, predvsem pa takšen, da me bo Sara imela rada in ji bom zmeraj na voljo. Prav tako tudi njeno mamo, ki je ustvarila čudež, čeprav se ga morda tudi sama še ne zaveda.

Sarino rojstvo

[14.06.2006]

V ponedeljek ob 7. uri zjutraj me je Urška poklicala medtem, ko je prestajala popadke - ti so si sledili na le minuto ali dve in takoj ob mojem prihodu ob 7.25 v porodno sobo me je opozorila, da naj se je ne vstrašim med popadkom, saj izredno boli. V porodno sobo jo je babica odpeljala okoli malo po polnoči zjutraj. Že pred tem so bile bolečine tako močne, da je prosila za anlgetik, ki ga je morala izprositi z odločnostjo in trmo, da ga je dobila. Babica, ki jo je odpeljala v porodno sobo je bila po njenih besedah zelo prijazna in ji je pomagala se vnovnič motivirati za prestajanje popadkov. Pri pregledu v porodni sobi je bilo ugotovljeno, da se je maternično ustje pričelo odpirati. Proti jutru ji je babica med masažo ustja "nenalašč" predrla plodove ovoje in voda je odtekla. To je še dodatno pospešilo odpiranje in ojačalo popadke. Ko sem prišel, je dobila tudi infuzijo oksitocina (umetne popadke). Skoraj obupana me je prosila, da takoj pokličem anastezista, s katerim je bila že vnaprej dogovorjena za epiduralno analgezijo. Šele malo pred pol deveto uro je prišla anastezistka z asistentko. Tako babica Erika, kot obe anastezistki so pokazale izredno zavzetost, sočutje in razumevanje. Po vstavitvi katetra v epiduralni prostor, kar zaradi lokalne omrtvitve Urške ni bolelo, je anastezista Urško prosila, da oceni bolečino z oceno od 1-10. Urška je bolečino ocenila z 10. Po desetih minutah je bolečina izginila. Urška jo je ocenila z 1 in takrat sva se začela pogovarjati. Skoraj tako kot je izginila bolečina popadkov, so se pričeli "tiščavniki". Ti so se stopnjevali in dodatno, še intenzivneje pospeševali porod. Po več uro in pol dolgem "tiščanju" se je 12.06.2006 ob 10.39 uri s pomočjo epiziotomije ob skrbni, profesionalni in izredno čutni pomoči rodila Sara.

Takoj, ko se je porodila je pričela jokati, brez pomoči. Babica Erika jo je oskrbela, stehtala in izmerila. 48,5 cm, 2910 g. Dobila je oceno 9 po Apgar-jevi lestvici. Le dlani in stopala so bila rahlo modrikasta in koža na njih se je lupila. Babica je na to posebej opozorila, saj bi takšno luščenje lahko bilo posledica kakšne okužbe plodovnice med nosečnostjo. Po pregledu pri pediatrinji, se nama je Sara ponovno pridružila v porodni sobi, kjer smo ostali do 13.45, ko smo se preselili na oddelek. Saro so odpeljali na 2. pregled k pediatrinji. V sobo so jo pripeljali čez dobro uro. Skupaj smo se žulili še do 17. ure, ko sem se počasi poslovil.
Urška odlično okreva, je dobro razpoložena in izredno vesela, da je porod za njo in lahko začne posvečati največ skrbi Sari. Sara je takoj ugotovila, kako se pride do hrane in je začela že pri prvem poizkusu pridno sesati. S tem sedaj na začetku (še) ni težav, a naval mleka šele prihaja.
Sarine rokice in nogice izgledajo veliko bolje, koža se lepo obnavlja in skoraj ni več opaziti, da se je lupila. Tudi glavica je že dobila pravilnejšo obliko.
Iskreno se gre zahvaliti celotni ekipi, ki je sodelovala pri porodu, še posebej babici Eriki, ki je poskrbela, da je Urška v času, ko ji je bilo najhuje, imela dovolj tolažbe, volje in strokovne pomoči, da je stvar uspešno pripeljala do konca. Tudi asistentka anastezistke je v zadnjih trenutkih rojevanja podpirala Urško s svojimi rokami, ji božala obraz in jo vztrajno motivirala k pritiskanju. Težko je opisati ali celo izkazati na kakršenkoli način dovolj hvaležnosti za ta dejanja.
Čestitke Urški in najini hčeri Sari za uspešen najpomembnejši prvi korak na novo pot, kjer ne bo manjkalo novih izzivov in pasti, ki nam jih pripravlja življenje! Skupaj jih bomo premagovali!

Od 22:45 včeraj v porodnišnici

[11.06.2006]

Urško so že v četrtek popoldan začeli prijemati občasni (lažni) popadki. Čutila jih je kot krče v trebuhu. Noč je nato bila ok. do približno 3. ure zjutraj, potem popadki na 10, 15 min. Različno. Stvar se je ponovila še iz petka na soboto. To niso bili rahli krči, ampak kar poštena bolečina, saj jo je bolečina prebudila in zaradi nje tudi zaspati ni več mogla. Včeraj so se popadki proti večeru začeli še bolj stopnjevati.. Najprej na 10 min, nato nekaj časa redno na 7 min, pa vmes že na 5 min, pa zopet 9 min.. Ampak vse tu nekje, med 5 in 10 min. Bolečina je postala še komajda znosna. To govorim po njenem opisu. Včasih je bila tako izrazita, da mi je po končani bolečini povedala, da je imela občutek, da bolečine ne bo mogla prestati do konca. To se je nadaljevalo še kakšni 2 uri. Potem sva rekla, da mogoče nima smisla čakati. V materinski šoli so nam rekli, da se popadki začnejo kot nekako "ščipanje" ali "črvičenje": "V porodnišnice greste, ko ščipanje postane bolečina in se ponavlja na približno 5 minut". In če je bila bolečina komaj še znosna, se je Urška odločila, da se vseeno raje oglasiva v porodnišnici, pa četudi "zastonj". Po pregledu so ugotovili, da je še čisto zaprta. Nič. Dali so jo na CTG, otrokov utrip je ok. Dobila je injekcijo za katero so ji rekli, da ji bo popadke omilila, če so lažni, če so pravi, pa ne bo učinka. Učinka ni bilo. Jaz sem se ob 2:30 zjutraj vrnil domov, njo so sprejeli na oddelek. Danes ima že ves dan popadke na 4-5 min, pred kakšnima dobrima dvema urama me je klicala, da ne bo vzdržala noči, če bo tako šlo naprej, saj si popadki sledijo skoraj že eden za drugim. Danes jo je babica, ki jo sicer tudi osebno poznamo in je SUPER babica, pregledala 3x. Zaprta kot čep in nič ne kaže na to, da bi se pričela odpirati. Ker je bila bolečina .. pa kaj naj sploh pišem, kakšna, saj je jaz ne morem opisovati .. recimo skoraj neznosna, ji je babica priskrbela še eno injekcijo, ki bi ji pomagala si malo odpočiti in pripraviti za nove podvige. Potem sem jo za kratek čas, kljub še vedno zastraženi porodnišnici in omejenimi obsiki, obiskal. Kakšen je učinek injekcije, v tem trenutku še ne vem, vem le, da so se popadki umirili toliko, da več niso neprestano eden za drugim, a še vedno na nekaj min. in izredno boleči. Kakšna noč je pred nami, ne vem. Nimam pojma. Kaj pomeni imeti 24 ur popadke in se ne odpirati, tudi ne vem. Vem le, da je potrebno zaupati ekipi osebja porodnišnice ter stati ob strani in vzpodbujati Urško. Njen prag bolečine je morda nizek. A o pragu bolečine zagotovo ne moreš sklepati, če v življenju nisi prestajal podobne preizkušnje. Ni odvisno od osebe (razcartanost ipd., kot radi pravijo), temveč je odvisno od telesa. Oseba s karakterjem, trdnim kot skala, ima lahko izredno nizek prag bolečine. Držim pesti, da se bodo zadeve odvile najboljše v prid Urške in najine punčke, ki vztrajno išče izhod in pogumno vstopa v novo življenje.

Polna luna

V nedeljo je polna luna. Danes je 94% polna. Vzide ob 18:48 zvečer. Vpliv polne lune na pričetek poroda je precej znan. Celo toliko je v tem resnice, da se nekatere porodnišnice dodatno okrepijo z babicami v tem času. Sile gravitacijske privlačnosti med luno iz zemljo zagotovo ni za zanemariti, saj smo ji priča vsakič, ko smo na morju in opazujemo pojav plime in oseke. Če ima luna vpliv na morja in oceane, kako ga ne bi imela vsaj malo na amniotsko tekočino znotraj maternice. O tem obstaja kar nekaj raziskav in hipotez, ki jih še bom malo raziskal, če mi bo za to ostalo kaj časa. Predvsem zanimiva je ena izmed ugotovitev, ki pravi, da je blizu dneva polne lune veliko večja verjetnost razpoka plodovih mehurjev in da v veliko takšnih primerih ob tem ni čutiti popadkov. Ženske v tem času velikokrat dobijo lažne "Braxton Hicks"-ove popadke, ki jih peljejo v porodnišnico in se od tam skoraj vedno vrnejo domov "na čakanje" - začasno olajšane ali pa razočarane.

Pravi ali lažni?

[09.06.2006]

Danes je 9. dan, od kar smo v "terminu". Do roka nam ostane še 12 dni. Zadnja dva tedna je Urška nekajkrat čutila bolj ali manj rahlo bolečino v predelu trebuha. Glede na to, kako sva o teh zadevah poučena, naj bi šlo za lažne popadke. Nikoli doslej še niso bili redni ali zelo intenzivni, tudi stopnjevali se niso.

Danes zjutraj...

Ko me je ob 6.00 zbudila budilka na telefonu, je Urška že bila budna. Rekla je, da je budna že od 3. ure zjutraj in se je že pripravila, če bi bilo potrebno iti v porodnišnico: oprala si je glavo, se stuširala, ... Ponoči so se začele bolečine, ki so bile precej neprijetne. Ni pa mogla trditi, da bi bile redne, da bi se enakomerno stopnjevale, tudi ne, da bi bolečina bila zelo diskretna, torej, da bi bolelo samo en čas, v premoru med "popadkoma" pa nič. Bolečina je stalno prisotna, samo da v času trajanja "popadka" bolj. Če so to pravi popadki, bomo pa kmalu izvedeli. Ura je namreč 7.39 zjutraj. Aha.. Tokraj je bolečina prvič takšna, da ob njej Urška ni bila ravno razpoložena in bila je nekoliko bolj občutljiva.

Danes ponoči se mi je sanjalo, da smo bili v porodnišnici in sem pestoval našo punčko. ;)

Napetost se stopnjuje

[06.06.2006]

Po nekaj tedenskem premoru se ponovno oglašam. Sedaj smo že skoraj en teden v "terminu", kar pomeni, da se naše dete lahko rodi, pa bo normalno donošen otrok. Termin se prične tri tedne pred predvidenim rokom in lahko traja do dva tedna po roku. Vendar še ne kaže, da bi kmalu rodili. :) Na Urškinem zadnjem pregledu prejšnji teden, je bilo ponovno vse v najlepšem redu. Tudi Sara je pripravljena za finale. Gospa G. ji je rekla, da je otrok pripravljen za porod. Potrebno je le še počakati, da narava pritisne na zeleni gumb. Urška se počuti odlično. Občasno jo zbode kakšen lažen popadek. Sarini gibi so redni in intenzivni. Do roka sta torej še dva tedna in temu primerno se tudi stopnjuje pričakovanje in napetost. No, pa saj ni neke hude napetosti. Vse poteka normalno in sproščeno. Urška nič ne tarna ali jamra, je enako ali še bolj aktivna kot sicer, čeprav se prej utrudi.

Včeraj sva od gospe Foto Marije po več kot enem letu le dobila nekaj tistih slikic z Jenny, ki smo jih naredili pri njej lani, ko je bilo eno leto, od kar je Jenny pri nas. Jutri bi morali dobiti še eno povečano sliko, na kateri je Jenny sama - na klavirju. Super slikica.

Kupila sva kengurujčka za nošenje otroka. Imela sva srečo in sva našla nekaj mesecev rabljenega za ugodno ceno (glede na ceno novega). Je pa natanko takšen, kot sva ga želela imeti. Babybjorn Active, z oporo za hrbtni in ledveni del.

V nedeljo sem strop v spalnici nad Sarino posteljico okrasil z sijočimi zvezdicami in s tem malo popestril monotonost belih sten. Morda še kaj naslikam na stene.

Joj. To še moram napisati. Pred-prejšnji vikend smo bili pri atiju v Vareji. Pa sva šla pogledati ribnik, kamor ati izredno rad zahaja. Kot vedno; samo da je voda in da vsake tolko v njej nekaj sčofota, pa je zanj dovolj. :) Pa sem ga vprašal, kaj živi tu, pri ribniku. Je rekel, da vsega po malem, tudi kače. KAČE?? No, sem priznal, da imam malo strahu pred kačami. Ne, da bi mi katera hotela kaj narediti, ampak sam pogled na kačo, ki ni varno zaprta v terarij, me ustraši. Potem pa jaz bacim oko v vodo in čisto pri obrežju med koreninami v vodi vidim, da nekaj plapola in ni bila korenina. Tudi kakšen utopljen deževnik ali pijavka ne. Seveda, bila je kača! Pravzaprav, kačica. Mala belouška. Atiju je uspelo jo ujeti in sem jo potem tudi sam prijel v roke. Simpatičen mali plazilec z dvema belima ušeskoma. Dolga verjetno ni bila več kot kakšnih 30 cm. Potem sem jo lepo počasi izpustil nazaj v vodo in je odplavala svojo pot. Luštkana izkušnja je bila to.

Še nekaj o preteklih dnevih

[18.05.2006]

Očitno se je zgodilo dovolj dogodkov, da sem v prejšnjem sporočilu na nekatere zanimive pozabil. Recimo to, da smo en dan preživeli v Ljubljani, ker smo dali v avto narediti pregradno mrežo za Jenny. Zadeva je super izpadla, sedaj ima Jenny zase le polovico prtljažnika (jaz sem ji hotel odmeriti še nekaj cm manj, pa ji je Urška izborila celo polovico), poleg tega ima na svoji polovici vratca. V primeru, da bi se prtljažna vrata odprla, je tako zavarovana. Ker smo na izdelavo in montažo morali čakati skoraj celi dan, smo čas izkoristili za obisk BTC. Najprej je po nas v Iško vas, kjer je bil avto, prišel Peter, mož Jožetove sestrične Milene iz Ljubljane. Odpeljal nas je k njim domov, kjer smo najprej spili jutranjo kavico, potem pa sva se z Urško odpravila proti BTC, Jože je ostal na obisku. Bilo je super, saj sva se z Urško po dolgem času ponovno peljala z avtobusom. Prav luštno je kdaj biti brez avtomobila in si privoščiti javni prevoz. :) Malo sva se sprehajala po BTC in tamkajšnjih trgovinah, pa v City Park-u, kjer sva tudi imela kosilo. Potem sva se z avtobusom odpravila nazaj in Peter nas je pozno popoldan odpeljal po avto. Jenny je v tem času bila pri Urškini mami.
Preteklo soboto pa smo bili povabljeni na gostuvanje, poroko Milenine hčerke Andreje in njenega izbranca Roberta. Oba imata otroka že iz prejšnjih vez, če bosta pa imela še kakšnega skupnega, pa nista povedala. Uradnega dela ceremonije se nismo udeležili. Gostija pa je bila organizirana v nekem gostišču v Kobilju, prekmurski - gorički vasici. Bilo je luštno, a smo hitro postali utrujeni in smo ob 3. uri zjutraj že bili v domačih posteljah.
Toliko o bolj in manj zanimivih dogodkih, zaenkrat.

Ko postane trebušček zares (pre)velik

[18.05.2006]

Medtem je Urška opravila še z dvema pregledoma pri gospe G. Raven železa v krvi je narasla na priporočljivo vrednost, menim da po zaslugi suhega sadja, špinače in kakšnega kozarčka merlota. Predvsem pa zaradi Urškine dobre volje in truda, da tako dobro skrbi zase in za najino dete. Na zadnjem pregledu je gospa G. opravila tudi ultrazvok in izmerila vse po "protokolu" določene dele in organe otrokovega telesa. Preverila je tudi stanje posteljice in plodovnice. Vse v najlepšem redu, tako kot to mora biti. Plodovnica je čista in je je dovolj, posteljica je primerno velika. Otrok je primerno velik za svojo starost, le glavica je ponovno nekoliko manjša od neke standardne ali celo povprečne mere.
Kupila sva banjico, bombažneplenice, nekaj kozmetike in ostale toaletne opreme za v porodnišnico, kakor tudi prvi paket plenic za enkratno uporabo. Tudi te bova vzela v porodnišnico, saj tam otrok dobi takšno plenico samo čez noč, sicer moraš imeti svoje ali pa dobi pod rit bombažno plenico. Urška je tudi že oddala vlogo za enkratno pomoč ob rojstvu, jaz pa obrazce za očetovski dopust. Podatke bova seveda morala še dopolniti, ko bodo ti znani - ob rojstvu. Ja, je kar nekaj teh administrativno - birokracijskih zadev za urediti.
Ravno danes zjutraj, ko sem z Jenny prihajal iz sprehoda, mi je Simona, soseda iz bloka, dala iz avta v roke polno in veliko papirnato vrečo oblačil za otroka, da sta se tako dogovorili z Urško. Hja.. Takšne zadeve sprejemamo z odprtimi rokami in smo za to zelo veseli! Hvala, Simoni, Robiju, Jerneju in Aljažu! V izposojo sva od Petre dobila lepo ohranjeno Roemerjevo "lupinico", avtosedež za dojenčka, tudi Petri in njeni družini se zahvaljujemo!
Mama pa je na terapevtskih počitnicah v Laškem in bo tam celih 14 dni. 21. julija pa s Tomažem odpotujeta do Pitcairn Islands, med katerimi je še posebej zanimiv Henderson Island. Vse skupaj je nekako jugo-vzhodno od Tahitija, v Južnem Pacifiku. Ah, eksotika.

Suhe marelice in merlot

[08.05.2006]

Pri prejšnjem pregledu je Urška bila opozorjena na nizko raven železa v krvi. Ja, dokaj pogosta in značilna težava nosečnic, še posebej v pozni nosečnosti. Otrok si pač vzame, kar potrebuje, mati pa že mora zase poskrbeti. :) Spodnja mejna vrednost je 120 enot, ne vem kakšnih. In poskrbeli smo za mamico. Kupili smo suhe marelice, posušene slive, skuhali špinačo, jedli brstični ohrovt in kupili merlot. Ja, kupili. Pili pa ga skoraj nismo. In še to. Znamka merlota je bila "Kindermacher". V promet sva ga spravila šele pri moji mami, kjer smo ob sobotnih kosilih spili kakšen kozarček.

Na spletni strani Vipavskih vin, pa sem o tej blagovni znamki našel tale zapis:

"Že Valvasor je v knjigi Slava vojvodine Kranjske opisoval Vipavsko dolino in med drugim zapisal, da jo odlikuje izredno dobro belo in rdeče vino. Ta vina gredo zaradi svoje slave daleč v tuje kraje. Tu je doma vino vipavec ali kindermacher kakor mu radi pravijo.
Zakaj ravno kindermacher; zato pravi Valvasor, če se nezmerno ali na merice pije, napravi često iz mož otroke, celo iz modrijanov norce.
Vez s preteklostjo je poleg poimenovanja samega tudi sam napis zaščitne znamke Kindermacher."

V petek je Urška imela ponovni pregled. Vse ok, teža optimalna, dete vitalno, živahno, utrip srčka malo pod 150 udarcev / min, skratka in železo ... 121 enot! Čestitam, Urška. Še posebej, ker je Urška bila pohvaljena od svoje zdravnice, češ, da si takšnih nosečnic kot je ona, lahko samo želijo. Kakor ona, sem tudi sam na to zelo ponosen in vesel, da je tako. Še se bomo trudili in potrudili, da bo konec nosečnosti in začetek nove poti, rojstvo naše Sare, eden najlepših trenutkov na naši poti.

Še zadnje počitnice in odštevanje se bo počasi začelo

[03.05.2006] Od četrtka do nedelje smo preživljali prijetne počitnice v kraju Šilo na otoku Krku. Vse skupaj bi bilo še lepše, če nam ne bi nagajalo vreme, saj je v glavnem skozi bilo oblačno, hladno tu pa tam je je tudi deževalo. Poleg tega je Jenny imela "svoj čas", čeprav se je šele začelo, in sva se z Urško malo bala, da bi imeli pred apartmajem preveč pasjih snubcev. Seveda pred prihodom nisva vedela, da ima lastnica apartmaja psa novofurlandsa. Na srečo je bilo vse ok.

V petek in soboto sem se potapljal. Navezal sem stik s potapljaškim klubom Nova Sub iz Kamnika, ki so organizirali potapljaški tabor pri tamkajšnjem potapljaškem centru Neptun. Vzpostavili smo dober stik in tudi potapljaški center je bil kot se šika. Za €91 sem opravil 4 potope in imel kompletno opremo 2 dni na posoji. No, saj bi bila zadeva dražja, a so bili sami potopi preko kluba cenejši, pri opremi pa sem od šefa Borisa na pobudo njegovega pajdaša Braneta, ki je prva dva potopa vodil, dobil malo več kot 50% rabat za dobro vzdrževanje in potapljanje. :) Temperatura vode je bila pod gladino med 11°C in 12°C, temperatura zraka je bila med 14°C in 16°C.

Urškin trebušček tudi pridno raste. Sedaj ima že kar nekaj tipičnih pozno-nosečniških težav kot so bolečine v križu, "žuljenje" maternice, ki pritiska na rebra, kakšna ponesrečena brca v ledvica ali jetra, ki rahlo vzame sapo, prijel jo je že prvi krč (upam, da teh ne bo veliko). Sara ima sedaj po moji oceni približno 42 cm in tehta okoli 1700-1800g. Kmalu bo naš novi sonček pokukal na svet in začelo se bo novo obdobje v našem življenju.

Ponovno je en pregled za nami

[12.04.2006]

Včeraj je celi dan bolj ali manj deževalo. In 'lej ga šmenta, na Pohorju znova sneg. Predvidevam, da tokrat v manjši količini. Očitno bo letos mogoče za veliko noč smučati. Jože se počuti vredu. Je še v bolnišnici, a bo mogoče v naslednjem dnevu ali dveh že lahko odšel domov. Okrevanje bo dolgo, pri hoji pa si lahko pomaga z berglami tako, da je kljub vsemu kovinskemu materialu v njegovem kolku kar precej mobilen. Dokler televizor ne crkne in redno plačujemo CATV in RTV naročnino, mu ne bo hudega. Pa še takrat bi verjetno kakšen dan vzdržal, mogoče s knjigo v roki. Zadnjič sem opazil, da si je iz knjižnice (sedaj je ta v Rušah prenovljena) prinesel par knjig. :)
Včerajšnji Urškin pregled pri spoštovani gospe ginekologinji je navkljub precejšnjemu čakanju v čakalnici bil uspešen in zanimiv. V čakalnici sta poleg naju z Urško bili še dve bodoči mamici, ena bo mamica postala drugič. In prav ta je začela pogovor, ki nam je potem malo krajšal čas. Ah seveda, tudi jaz sem se vmešal v te vroče debate. Včasih se mi zdi, da mi že joški rastejo! He, he,... Urška v teh dneh precej razmišlja o možnostih poroda z epiduralno analgezijo, tehniko lajšanja bolečin z bolečinsko blokado. Pravzaprav je to edini zared učinkoviti način lajšanja bolečin, ki naj bi bolečino pri porajanju otroka skoraj odpravil. Se pa ista tehnika uporablja tudi za epiduralno anastezijo ali spinalni blok, ki spodnji del telesa ohromi, uporabljajo pa tehniko pri carskih rezih, ko mati želi ob tem ostati budna. Neuradno smo izvedeli tudi, da se je za carski rez v eni izmed bližnjih slovenskih porodnišnic mogoče v naprej dogovoriti. Prav zaradi vseh teh možnosti se ženska težje odloči ali oceni, kateri način poroda bi zanjo in za otroka bil najmanj boleč in hkrati najmanj tvegan. V mariborski porodnišnici je težava v tem, da epiduralna analgezija ni zagotovljena v sklopu porodnišnice, kar pomeni, da je na voljo samo takrat, kadar je razpoložljiv anastezist, ki sicer to delo opravlja v kirurških ambulantah. V mariboru nad tem trenutno bdi dr. Zabavnik, izvajata pa poleg njega še dve anastezistki od katerih je ena v porodniški. V Slovenj Gradcu je epiduralna analgezija zagotovljena vsem porodnicam, ki bi jo želele, po predhodnem dogovoru in informiranju o samem postopku. Slovenjgraška porodnišnica ima tudi veliko dobrih ocen in priporočil, zaradi vsega tega ostaja zanimiva alternativa mariborski porodnišnici.
In naša Sara? Sara se odlično počuti, srček ji utripa z optimalno frekvenco 149 udarcev / minuto, že odpira oči, pridobiva na teži in sedaj tehta okoli 1300g, vsi organi so se lepo razvili, proporci delov telesa so pravilni, obrnjena je proti ledvenemu delu, leži prečno, rahlo privzdignjena z glavičnim delom na desno stran trebuha. Redno se giba in razgibava, čeprav je Urška menila, da zadnja dva dni nekoliko manj, saj je pred tem bila izredno živahna. Ugotovili smo, da je morda le nekoliko več počivala, ali pa gibi niso bili tako očitni, ker ima rokice in nogice obrnjene proti hrbtnem delu, tako ne boksa in brca naravnost v trebuh. Danes zjutraj pa se je že živahno igrala v maminem trebušku. Prav tako je vse ok s posteljico, plodovnico, maternica je pričakovane velikosti, itd. Edina stvar, ki jo pa lahko popravimo je pomanjkanje železa pri Urški. Zato morava v našo prehrano vnesti več z železom bogatih živil, sicer bo morala pričeti jemati nadomestke. Se bomo potrudili.
Toliko za danes. Sara sedaj pridno raste in pridobiva na teži in upam, da se ji ne bo preveč mudilo v naš svet. Mamin trebuh je najprijetnejši in najvarnejši kraj za otroka, če je mama toliko skrbna, kot je to Urška.

Zima se še vedno ni poslovila

[07.04.2006]

Danes smo se v jutro prebudili z mrazom. Avtomobilska stekla so bila pomrznjena in je bilo potrebno "čohati". Napovedane dnevne temperature so od 6 - 12°C. Trenutno je še hladno, a brez oblačka. Zato prilagam sliko, pred nekaj minutami posneto s kamero na Kopah. Alo? 7. April!

[06.04.2006]

Imeli smo že nekaj zelo prijetnih pomladnih dni. Povsod cvetijo trobentice, vijolice, zvončki, tudi regrat smo že nabirali, saj bo kmalu zrastel v cvet. Je pa april mesec, ko vreme rado preseneča, ko se izmenjujejo sončni in deževni dnevi, včasih celo obdobja v enem dnevu. Sicer se rado zgodi, da v začetku aprila še pade kakšna snežinka, a le kot zadnje slovo zime. Letos kaže drugače. Pri nas v dolini trenutno dežuje, slika s Pohorja pa je čisto drugačna. Takšno sliko bi pričakovali sredi decembra ali januarja, ne pa 6. aprila! Na Kopah pričakujejo, da od danes ponoči do jutri zjutraj zapade do 50 cm novega snega! Pa saj, če ga zapade samo 20, je to precej za ta čas.
Letošnja smučarska sezona traja že celih 5 mesecev. Skozi zimo je večja količina snega padla v dolini sicer približno samo 3-krat, čeprav se je nekaj snega obdržalo skozi ves zimski čas. V to oceno štejem dni, ko smo morali solidarno poprijeti za lopate, da smo počistili parkirne prostore pred blokom.
Mogoče bomo letos deležni prvo majske smuke na mariborskem Pohorju. Narava je polna presenečenj. Za dokaz pripenjam sliko s strani www.pohorje.org, s temperaturami.

Materinska šola

[05.04.2006]

Kot sem že prejšnjič napisal, sva z Urško včeraj prvič obiskala materinsko šolo ali moderneje rečeno, šolo za bodoče starše. Mogoče so nekoč to šolo obiskovale v večini ženske, glede na včerajšnjo udeležbo pa lahko trdim, da je v polni predavalnici 16. nadstropja nove bolnišnice v Mariboru bilo skoraj toliko bodočih očetov, kot mamic. Trend se je očitno premaknil v smer, ko so očetje poroda deležne veliko več, kot nekoč. Predvsem se od nas pričakuje podpora porodnici, ki je v trenutku rojevanja prav gotovo potrebuje največ. Še posebej, če je to prvič. Ogledali smo si nekaj diapozitivov iz porodnišnice, skozi katere nas je s spremno besedo popeljala medicinska sestra, ki materinsko šolo vodi. Po dobri uri uvodnih besed in predstavitve porodnišnice, smo lahko v dveh manjših skupinah odšli do porodnišnice, kjer nas je sprejela babica. Ogledali smo si pritlične prostore porodnišnice, posebej spremno sobo, dnevni prostor in porodne sobe. V mariborski porodnišnici je šest porodnih sob od katerih sta dve dodatno opremljeni z blazino, žogo, gugalnim stolom in še čim, kar morda pomaga pri sproščanju in lajšanju bolečin pri porodnici v času poroda. To sta tako imenovani alternativni porodni sobi. Ena izmed šestih sob je opremljena z dvema porodnima posteljama, vendar se le redko zgodi, da hkrati rojeva več kot šest žensk in bi si porodnica sobo morala deliti z drugo porodnico. K standardni opremi vseh sob sodi poleg porodne postelje še naprava CTG, tehtnica za tehtanje otroka, lesena škatla za merjenje otroka, ogrevana previjalna miza, kjer otroka takoj po rojstvu oskrbijo, otroška posteljica in ostali pribor za oskrbo porodnice in novorojenčka. Aha! V alternativnih sobah je še radijo, kjer porodnica lahko posluša svojo priljubljeno glasbo. Pri ogledu dnevnega prostora je babica vprašala, ali bi katera od prisotnih želela poslušati srčka svojega otroka. Morda je bilo puncam malo nerodno, morda se niso želele izpostavit. Jaz pa sem najprej po tihem vprašal Urško, potem pa kar naglas rekel: "Tale gospodična tukaj bi želela poslušati srčeka!" :) Pa se je vsedla na fotelj, vsi ostali pa smo stali okoli nje in gledali, kako babica s piloto išče pravo mesto. Srčka smo našli in poslušali. Njegov pulz je bil 149-150 udarcev / min. Lahko rečem, da je to bil Sarin prvi javni nastop, še preden se je rodila! Bravo Sara in bravo Urška za pogum!
Če danes uspem ne zamuditi materinsko šolo (službena zadržanost), si bom lahko ogledal film o porodu. Komaj čakam!

Ažuriranje dogajanja

[03.04.2006]

Za vas, ki morda občasno pogledate, ali je na tej strani napisano kaj novega, verjetno ni več skrivnost, kakšno ime je dobila naša gospodična. Klicali jo bomo Sara. Ime izhaja iz hebrejščine in pomeni "princesa". V Svetem pismu se Sara pojavi v knjigi o genezi. Njeno prvotno ime je bilo Sarai, ki ga je Bog kasneje spremenil v Sarah, ki je izvirno ime od Sara. Več o izvoru imena in zgodbi si lahko preberete na tej strani >>. Prepričan sem, da sva izbrala pravo ime, čeprav je o tem moral odločiti žreb.
V soboto sva kupila še nekaj blaga iz katerega bo Urška sešila posteljnino za otroško posteljico in zavesico. Kupila sva tudi peno, iz katere bo naredila zaščitno obrobo. Težko je kupovati blago, ker je težko dobiti preprosto bombažno blago z otroškimi motivi, še težje pa enobarvno takšno blago. Potem pač vzameš kar se da dobiti in skušaš čimbolje kombinirati. Sicer bo otroku bolj važen material kot izgled, razkazovala pa se s posteljnino tudi ne bova, he, he..
Ker je v soboto bil 1. april, sem se tudi sam moral malo pošaliti na račun Urške. Mama naju je že pred soboto povabila na kosilo. V soboto je Urška vztrajala, da jo pokličem, preden bi se oglasila, za vsak primer, če si je morda premislila ali pa ima drugačne plane. Mamo sem poklical, se z njo dogovoril, da prideva, Urški pa povedal, da mama popoldan nekam odhaja in bo verjetno imela kosilo zunaj - ne bo nič kuhala. "No vidiš!", je rekla. Dogovorila sva se, da bova jedla na študentske bone pri Kostanju. Pred tem pa, da peljeva Jenny na norenje pod Pohorje in greva k mami toliko, da jo pozdraviva. Ko sva prišla k mami, je Urška pozdravila in kar odšla na teraso, češ, da ji tam najbolj paše. V kuhnji pa je bila kuha v polnem teku: goveja juha, Tomaž je pasiral krompir za svaljke, solata je bila oprana, dišalo je po telečji pečenki. Urška je to sicer opazila in bilo ji je čudno, menila je, da sta se mogoče mama in Tomaž vseeno odločila, da jesta doma, a očitno brez nas. :) No, ko sem ji povedal, da s kosilom pri Kostanju ne bo nič in je vse skupaj bil samo hec, je onemela, jaz pa sem se pošteno nasmejal, he, he.. Kosilo je potem bilo odlično in tudi Urška je uživala ob njem.
Jutri pričnemo z materinsko šolo ali po novem, šolo za starše. Oba se že veseliva in pričakujeva, da se bova veliko naučila, da bova lahko še več vprašala in bova na rojstvo najine Sare toliko bolj pripravljena. Prejšnji teden sva pričela s telovadbo po DVD-ju zavarovalnice Vzajemna. No, ne telovadiva ravno vsaki dan.. Ja, v dvojini. Tudi jaz delam "nosečniške" vaje. Da ima Urška družbo in vzpodbudo. Še obračam se pravilno, kot nosečnica, he, he.. Po pravici, ne rabim se veliko naprezati, da se najina trebuščka lahko primerjata. Ups.. Pride čas tudi za zdravo hujšanje. Morda kmalu, a dvomim, da pred porodom.

Vsi, ki želite Sari že sedaj napisati kakšno misel, lahko to storite tako, da misel pošljete na njen elektronski naslov, jaz bom pa poskrbel, da jih bo nekoč, ko bo znala brati, lahko prebrala. Ja, tako je. Sara že ima e-mail! :) Naslov se glasi: sara.zorko@gmail.com.

Do naslednjič, lep pozdrav!

Izbrala sva ime

[29.03.2006]

Pretekli konec tedna sva z velikim navdušenjem opazovala, kako je najino dete nase opozarjalo z očitnimi gibi, ki so se kazali kot valovi na površini Urškinega trebuščka. Včasih je enem mestu nastala izboklina, ki se je potem počasi premaknila iz enega konca na drugega. Tako zame kot za Urško so to veliki trenutki.
Danes je sreda. Urška bo obiskala bolnišnico in dobila prvo dozo cepiva Aniti-Rh-globulinov, ali kako se pač temu reče, preventivno, ker je njena kri Rh-. Mislim, da dobi drugo dozo po porodu.
Včeraj sva izbrala ime najine punčke. Odločitev seveda ni bila lahka, saj je v "igri" bilo kar nekaj imen. Zato sva se odločila, da izbereva dve takšni, ki greta v finale. Potem sva napisala ti dve imeni vsakega na pet lističev, jih zložila, vseh deset lističev dala v posodo in posodo dobro pretresla. Vrgla sva kovanec, ki je določil Urško, da izvede žreb. Potegnila je listič z imenom, ki pa v tem trenutku še ostaja skrivnost. :) Ker nama kasneje ni dalo mira, sem žreb še enkrat ponovil jaz. Izbral sem isto ime, kar sva smatrala kot potrditev tega, da je ime resnično "ta pravo". Mogoče se zdi izbiranje imena nekaj manj kot tri mesece pred rokom nekomu prehitro, no meni sigurno ne. To pa zato, ker mi je že bilo rahlo tečno, zmeraj govoriti "punčka". Tudi vsak od nas ima svoje ime. :)

Voziček je doma

[21.03.2006]

Danes je 21. v mesecu ali natanko 13 let in pol od kar sva z Urško "uradno" par.

Včeraj sem dvignil naš voziček, za katerega celoten znesek je poravnala mama. Voziček smo sestavili pri njej. Tam je bila tudi Darja. Nekaj časa smo porabili, da smo pogruntali vse finte. Saj jih ni dosti, a bo pomembno, da se z njimi ne ukvarjamo takrat, ko bomo v njem vozili našo punčko. Tudi zato je demonstracija potekala v "širšem" krogu. :)
Z barvo in materialom sva oba z Urško zelo zadovoljna, čeprav je barva v živo ponovno bila nekoliko drugačna, kot je to vidno v katalogih in na slikah, ki sva jih imela na voljo za ta model. Sedaj moramo urediti še pregradno ograjo za Jenny v avtu, da bomo lahko voziček vozili skupaj z njo v prtljažniku. Je pa to kar lep kos opreme, ki tudi tehta temu primerno. Domisliti se bomo morali najustreznejšega in najvarnejšega načina transporta vozička iz bloka ali v blok. Stanujemo namreč v 3. nadstropju, klet pa ni najbolj varen in primeren prostor za shranjevanje.

Naj bo tak ali onak, nosečnost še vedno poteka odlično in držim pesti, da bo tako ostalo do konca, ko se bomo z našo punčko prvič pogledali iz oči v oči, ji zaželeli srečno in uspešno pot v življenje in enostavno bili ljubeča in zadovoljna družina.

Izvedeli smo za spol, dobili bomo voziček in "porihtali" smo Jenny

[20.03.2006]

V petek sva z Urško izvedela za spol najinega otroka. Urška je bila naročena na pregled po tem, ko je končno dobila odpustnico iz bolnišnice. Ker je čas za morfološki ultrazvok že bil zamujen in je njena zdravnica predvidevala, da so le tega naredili v porodnišnici, se sama ni odločila, da to naredi še enkrat. Pa vendar je naredila "express" ultrazvočni pregled, na katerem nisem mogel prisostvovati (spet), niti Urška sama ni nič videla, ker je imela monitor obrnjen vstran od nje. Je pa poiskala spol, čeprav se je menda precej "namučila", da je dete pokazalo ritko. Nato je z zagotovostjo rekla, da dobimo PUNČKO!
Še isti dan sem dobil potrditev iz dveh ali treh strani, kjer so očetje punčkam, da "imajo punčke samo ta pravi dedci". He, he, ..
Nihče od naju ni imel nobenih posbnih preferenc kar se spola tiče. Urška se je mogoče malenkost bolj nagibala k punčki, predvidevam, ker je tudi sama "pupa" in verjamem, da bi fanteka bila enako vesela. Je pa res, da smo imeli manj idej glede fantovskih imen, kot dekliških. Pa saj imena še itak nismo izbrali. Punčke je bila najbolj vesela moja mama, ki je priznala, da je to bila njena skrita želja. Ji pač pri njenih, skoraj dopolnjenih 50-ih letih, že pošteno gre na cartanje.
Bolj skormen je pri komentarju bil ati, ki je pri ugibanju izbral fanteka, po soočenju z resnico pa bil za trenutek tiho. Potem me je spomnil, da mi je že pred časom napisal, da je sanjal punčko.
Žal mi je, da med nami ni več naše ome, ki jo v tem času še posebej pogrešam in vem, kako vesela bi bila tega dogodka.
V petek je zazvonil telefon. Poklicala je ga. Barbara, ki je sporočila, da je prispel voziček, ki smo ga naročili. Pred nekaj urami sem ga prevzel, vendar je še zapakiran, v škatli, v prtljažniku avtomobila in še vedno ne vemo, kakšno barvo smo izbrali. Najverjetneje bomo škatlo odprli popoldan pri mami, ki je voziček tudi velikodušno plačala. V celoti. S vsem, kar sodi zraven. HVALA, HVALA, HVALA!
V soboto smo bili na zimskem sprehodu z Belevue-ja na Pohorju, v dolino pod vzpenjačo. Danes pa rahel prehlad. Na sprehodu je Jenny prvič nekoga ugriznila. Bil je sin sodelavke Nataše. Zgodilo se je sicer med igro, ko je Luka tekel po bregu navzdol, Jenny pa ga je hotela prestreči. Pri tem je skočila in ga "uščipnila" v nadlaket leve roke. Prav grdo modrico je dobil.

Včeraj je Urška Jenny temeljito prečesala, jaz sem jo nato skopal. Po skoraj 6 mesecih je kot nova! Sem jo slikal in na to mesto pride tudi kakšna slika.

Novi teden

[13.03.2006]

Današnji ponedeljek je vsaj za odtenek bolj znosen, kot je bil prejšnji teden. Včeraj sta se v Saarbrucken vrnili Marina in oma Meda. Vikend je minil prijetno. V soboto smo se zbrali pri pri mami na kosilu in praznovali rojstni dan ome Mede. Sedemdeseti! Za darilo smo ji podarili velik plakat z našimi in njenimi slikami, lepo opremljen z okvirjem. V nedeljo dopoldan sem z Alešem in Samekom smučal na Pohorju. Dvakrat z gondolo gor in dvakrat po hribu navzdol, pa so me noge tako pekle od bolečin! Hja, trening mi manjka. Snega je na Pohorju še dovolj, nekaj ga je še zapdalo zraven, tako da je sedaj snežna odeja debela po uradnih podatkih okoli 180 cm. Na Pohorju, v dolini snega skoraj ni več. Kakšne nepohojene ravnice so še bele, nekaj je še krpic tudi na strehah hiš. Tudi za danes in jutri nam napovedujejo dobre možnosti za še kakšno snežinko, vendar večje količine snega ne pričakujemo več. Pa tudi ozračje se počasi segreva, čez dan je zadnje dni okoli 6 - 8 °C.
Urška je v četrtek prejšnji teden pričela obiskovati predpisane terapije za odpravljanje posledic prometne nesreče, kakršnekoli te pač že so. Veseli me, da niso hude in da je sicer z njo in z otrokom v njenem trebuščku vse ok. Včeraj, ko sva se vozila v Varejo na obisk k atiju, je rekla, da je dete nekoliko mirnejše, kot navadno. Takoj po tem je dete postalo aktivno in živahno, kot da je hotelo nase jasno opozoriti. Tako je prav! :)
Na kratkem obisku smo doma imeli tudi Sabinjanja in Marjano s Karin. Marjana je od doma prinesla vrečo za smeti, le da je ta bila polna oblačil za dojenčka, ki sva jih sedaj že v tretji rundi dobila od njih. Še enkrat, hvala, Marjana, Bini in Karin!

Premiki so

[08.03.2006]

"Premiki so?". Tako vpraša sestra v bolnišnici, ko pride na vizito k nosečnici. In podobno jaz vprašam Urško nekajkrat na dan, še večkrat pa mi sama pove, kako naše dete telovadi, trenira, skače, se obrača, dela prevale, se buni, ima borbe...
Včeraj sem položil glavo na trebušček in na trenutke je bilo tako, kot da bi ležal na masažni mizi. Tako sem na obrazu čutil dete, ki se premika v trebuščku. Bo pa postalo vedno bolj tesno, premiki bodo vedno bolj očitni, kmalu se bodo tudi videli. Mislim, da sem tudi včeraj lahko opazil premike z očmi, če sem se le dobro zavzel in gledal na pravo mesto. Hura! Le tako naprej!
Danes je 8. marec, dan žena. Vsem ženskam želim enakopravnost z moškimi, vsem moškim pa, da se pogosteje spomnimo, koliko je življenje bogatejše prav zaradi žensk.