Pa prijetno branje! ;)
Pa prijetno branje! ;)
Sara je od četrtka, zdaj že tretji dan, doma. Kar ne moremo se je nagledati, tega čudovitega bitjeca. Njene glavne dejavnosti so hranjenje, spanje, kakanje in lulanje. Počasi odpira očke in išče izvore svetlobe po stanovanju. Mogoče je še rahlo rumenkasta, a patronažna sestra pravi, da naj ne skrbimo. Le sončku jo naj občasno izpostavimo, da njeno telo začne proizvajati večjo količino D vitamina. Sedaj se še vsi privajamo. Nimamo občutka ali stvari, ki jih naredimo, naredimo prav; ali ji je udobno v kupu plenic, ali ji je morda pretoplo, ali pa hladno. Z dnem, ko se je Sara rodila, so se tudi začeli topli dnevi. Temperature so danes dosegle 31°C, medtem, ko je prejšnji teden bilo še tako hladno, da bi morali stanovanje dogrevati. Danes že ves dan zračimo, trenutno pa po vročem dnevu grmi, bliska in lije. Prav grdo nebo je bilo, a so letala škropila proti toči. Toča je sicer padala, ampak le majhna zrna.
Sara je postala naš vsakdan, najpomembnejši del mojega življenja. In še vedno težko dojamem, da je dete v posteljici v katero zrem vsakič, ko je v njej, moja hčerka. Otrok, za katerega sem vedno verjel, da bo imel dobrega očeta in mater, da bo neizmerno ljubljen, da ne bo več minil dan v mojem življenju, ko ne bi mislil nanj. Moja Sara. Naj bo življenje prijazno s teboj, pogumno premaguj izzive.
S temi besedami želim zaključiti ta blog, saj sem postal oče, čeprav še čisto zelen in neizkušen. Verjamem in se bom potrudil, da bom zgleden oče, predvsem pa takšen, da me bo Sara imela rada in ji bom zmeraj na voljo. Prav tako tudi njeno mamo, ki je ustvarila čudež, čeprav se ga morda tudi sama še ne zaveda.



![]() | ![]() |
Imeli smo že nekaj zelo prijetnih pomladnih dni. Povsod cvetijo trobentice, vijolice, zvončki, tudi regrat smo že nabirali, saj bo kmalu zrastel v cvet. Je pa april mesec, ko vreme rado preseneča, ko se izmenjujejo sončni in deževni dnevi, včasih celo obdobja v enem dnevu. Sicer se rado zgodi, da v začetku aprila še pade kakšna snežinka, a le kot zadnje slovo zime. Letos kaže drugače. Pri nas v dolini trenutno dežuje, slika s Pohorja pa je čisto drugačna. Takšno sliko bi pričakovali sredi decembra ali januarja, ne pa 6. aprila! Na Kopah pričakujejo, da od danes ponoči do jutri zjutraj zapade do 50 cm novega snega! Pa saj, če ga zapade samo 20, je to precej za ta čas.
Letošnja smučarska sezona traja že celih 5 mesecev. Skozi zimo je večja količina snega padla v dolini sicer približno samo 3-krat, čeprav se je nekaj snega obdržalo skozi ves zimski čas. V to oceno štejem dni, ko smo morali solidarno poprijeti za lopate, da smo počistili parkirne prostore pred blokom.
Danes je 21. v mesecu ali natanko 13 let in pol od kar sva z Urško "uradno" par.
Z barvo in materialom sva oba z Urško zelo zadovoljna, čeprav je barva v živo ponovno bila nekoliko drugačna, kot je to vidno v katalogih in na slikah, ki sva jih imela na voljo za ta model. Sedaj moramo urediti še pregradno ograjo za Jenny v avtu, da bomo lahko voziček vozili skupaj z njo v prtljažniku. Je pa to kar lep kos opreme, ki tudi tehta temu primerno. Domisliti se bomo morali najustreznejšega in najvarnejšega načina transporta vozička iz bloka ali v blok. Stanujemo namreč v 3. nadstropju, klet pa ni najbolj varen in primeren prostor za shranjevanje.
V petek sva z Urško izvedela za spol najinega otroka. Urška je bila naročena na pregled po tem, ko je končno dobila odpustnico iz bolnišnice. Ker je čas za morfološki ultrazvok že bil zamujen in je njena zdravnica predvidevala, da so le tega naredili v porodnišnici, se sama ni odločila, da to naredi še enkrat. Pa vendar je naredila "express" ultrazvočni pregled, na katerem nisem mogel prisostvovati (spet), niti Urška sama ni nič videla, ker je imela monitor obrnjen vstran od nje. Je pa poiskala spol, čeprav se je menda precej "namučila", da je dete pokazalo ritko. Nato je z zagotovostjo rekla, da dobimo PUNČKO!
V petek ponoči naju je z Urško prebudil veter, ki je butal v okno spalnice. Z lahkoto so sunki vetra okno dobesedno odpirali, saj je okno pod silo vetra štrlelo za 5 ali več cm iz svojega mesta. Poleg zavijanja vetra je bilo zelo moteče tudi "škripanje" lesa in pihanje vetra v sobo! Ja, v sobo. Kljub temu, da je okno bilo zaprto, so zavese plapolale in veter si lahko čutil na obrazu med ležanjem v postelji. Pihal je močan jugo-zahodnik. Zato sva lepo pograbila odeje in blazine in si pripravila ležišče v spalnici. Tam sva sladko zaspala in spala vse do jutra. Zjutraj sva z Jenny na sprehodu hodila po vejevju, ki ga je veter ponoči nalomil iz dreves. Ponekod v okolici naj bi bilo tudi nekaj materialne škode. Pravzaprav, takšnega vetra v Rušah ne pomnim.
Spet. Tisti dooolgi dan v tednu. Bo že. Mama je bila prejšnji teden na kontroli po enem mesecu nošenja gipsa. Seveda je vsaj po tihem pričakovala, da se bo rešila te nadloge, pa je žal domov prišla razočarana in besna. Še en mesec. In če bo potem kazalo vredu, še en mesec steznik. Tega si lahko vsaj snela tu pa tam.
Mi smo zopet izkoristili konec tedna. Urška je sicer oba dneva delala v trgovini. V soboto do 17. in v nedeljo do 12. ure. Hja, ta sobota. Sem najprej mislil, da konča ob 13. uri, potem je ni bilo in sem predvideval, da bo doma po 16. uri. Jo pokličem, pa mi pove, da trgovino zaprejo šele ob 17. uri. Tako se je sobota vlekla, kot se bo vlekel današnji dan. Z Jenny sva hodila na sprehode, gledala televizijo, jaz sem nekaj skuhal, pa bolj za sebe in za Jenny (ki bo še danes razvajana s koščki teletine v omaki), ker Urška ni prišla lačna domov.
Cel vikend je včasih bolj, včasih manj snežilo. Zapadlo je okoli 25 cm snega. Pa smo že mislili, da je zime konec. V nedeljo smo se povabili na kosilo k Teji, Urškini mami. Kot ponavadi, pečenka. In to odlična pečenka! Sploh, če že nekaj dni živimo na krofih. Hja, pustni čas, pač.
Po dopisniškem spraševanju in odgovorih, ki sem jih prejel, sem se odločil, da je ugodno kupiti posteljico z vzmetnico, posteljnino, zaščitnim robom, odejico, spalno vrečo in igračo, vse skupaj za 20.000,00 SIT (cca. €83). Posteljica ni bila skoraj nič rabljena, narejena je pri mizarju, po njo pa je treba iti v Mengeš. In ker je ati kot nalašč danes v Kopru in to s službenim vozilom - kombijem, sem ga naprosil, da posteljico prevzame. No, sedaj je nekje na poti, predvidevam, in upam da bomo stvar zrihtali. Ena skrb manj. Urška se bo potem z mamo dogovorila, da ji sešije še nekaj dodatne posteljnine in zavesico.